Puddinova zgodba

---

11. september nas opominja, da se lahko v trenutku spremeni naš svet. In ko se to zgodi, je učinek valovanja neizmeren in iščemo »novo normalno«. Tako je bilo za nas pred več kot dvajsetimi leti, ko je Philip utrpel katastrofalno zaprto možgansko poškodbo. Naš svet se je spremenil in morali smo se naučiti »novega normalnega«.

Leta 1984 ni bilo časovnih načrtov ali smeri za najino pot, ampak neomajno prepričanje, da bo Filip imel prihodnost in upanje. Potrebovali bi številna razpotja, prelomnice in postanki na poti, da bi to drobno seme vere zraslo in vzcvetelo v viziji Hinds' Feet Farm. Pozitivne in negativne strani vsakega postanka na poti so bili naši učitelji.

Naši prvi koraki so bili v lokalnem travmatološkem centru, kjer je bila žalost velika, a milost večja. To bi bilo edino mesto na našem 17-letnem potovanju, ki je zagotovilo veliko in udobno zbirališče za družino in prijatelje. Tu smo prvič odkrili, da bo Philip pustil svoj pečat, kamor koli pride. Večkrat so nam povedali, da ga je ljubezen do Filipa vrnila v življenje in močno vplivala na osebje, ki skrbi za bolnike. Njihova gostoljubnost je imela na nas trajen vpliv.

Bivanje v našem prvem rehabilitacijskem objektu je bilo veliko preverjanje resničnosti. Ko je komaj iz kome, so Filipu z žaljivimi in grdnimi besedami naročili, naj si umije zobe. Ko sem posredoval, je medicinska sestra pojasnila, da je večina žrtev možganske poškodbe grobih in razume samo en jezik. Zamenjali so jo, a smo se hitro naučili nekaj o stereotipih, a bolnikovo potrebo po močnem zagovarjanju in neusmiljen urnik bivanja pacientov. Terapevti so bili odlični toda Philip se ni premikal dovolj hitro.

Na močno priporočilo Filipovega nevropsihologa, da je določen zdravstveni center najboljši, smo se preselili v Houston v Teksasu. The prostorne sobe in naravna svetloba naše lokalne rehabilitacijske ustanove zamenjali z bleščanjem in utesnjenimi sobami tipičnega bolnišničnega okolja. Toda odličen interdisciplinarni program in brezpogojna ljubezen in skrb prebivalcev Houstona, ki so me posvojili, sta nas ohranila v nekaterih precej težkih časih. Philip je imel več hudih nesreč, ki se jim je bilo mogoče izogniti, ena je povzročila dvourno operacijo. Moral sem se soočiti z dejstvom, da osebje ne bere vedno in ne upošteva ukazov in da najboljše ni nikoli dovolj dobro za vašega otroka. Zdelo se je, kot da je vsak bolnik napredoval bolj kot Filip, in ura je tekla.

Vrnili smo se v našo lokalno rehabilitacijsko ustanovo, da bi nadaljevali s terapijami, saj smo vedeli, da potrebujemo nekaj boljšega od najboljšega. Vprašali smo, kam naj gremo; nihče ni vedel. Skupini je bila dodeljena naloga raziskovanja in je pripravila dve možnosti, eno v Atlanti in drugo v Illinoisu. V zraku je bila napetost in osebje je ustvarilo razkol med mano in Martinom. Preselil sem se v hotel za en teden, da sem se ohladil in razmišljal o sveta dolžnost zdravstvenih delavcev, da podprejo družinsko enoto.

Kje je bilo Filipa prihodnost in upanje? Nisem vedel, a začel sem videti najboljše in najslabše rehabilitacijske programe in čutiti rast tega drobnega semena.

Obiskali smo izbire. Molil sem vse do Carbondalea v Illinoisu – na letalu za St. z avtobusom do majhnega letališča; v "lužnem skakalcu" na obrobje mesta; in v najetem avtomobilu do ustanove v Illinoisu: »Gospod, moja čustva so zameglila mojo presojo. Prosim, povejte mi, kam naj grem. Naj bo jasno. Napiši z velikimi rdečimi velikimi črkami, ki so me udarile v obraz, da ne morem zgrešiti!" Ko smo si ogledali objekt in se prijavili v motel, smo se odpeljali do naše sobe in parkirali avto na enem razpoložljivem prostoru. Tik pred nami je bila ogromna posoda za plin na nogah z rdečo barvo "GO ATLANTA" po širini.